Sicer lahko na roko preštejem, koliko koncertov sem obiskala v svojem življenju, ampak tale je bil nekaj posebnega. Kar zmrazi me, ko se spomnim nanj. Videti razprodan koncert Coldplayev v gigantski dunajski Stadthalle je bila res hrana za mojo dušo. Zadnjega sredinega večera v septembru se bom zagotovo spominjala kot enega najbolj katarzičnih trenutkov, ker je njihov play nikakor ni bil cold play. Se vam zdi, da pretiravam? Če bi bili tam in dihali tisti s čarobno statiko naelektren zrak, bi vedeli, od kod tako navdušenje.
Coldplayi delujejo sorazmerno kratek čas, a dovolj, da so si ustvarili sloves najbolj znanih ‘very heavy softrockerjev’ vseh časov. Vzdušje v sami dvorani je bilo neznansko odlično, vsi na tribunah (da ne govorimo o nas pri odru) so s stoječimi ovacijami zaključili vseh 24 pesmi, ki so bile odigrane. Glede na to, da je band sredi turneje ‘Viva la vida’ in da jih čaka še mnogo vsakodnevnih nastopov, so se fantje res potrudili. Tudi sam show je bil fantastičen, naj opišem le par elementov. Sredi dvorane je s stropa visela ogromna papirnata krogla, ki je služila kot nadomesten big screen. Ob dveh pravih ogromnih zaslonih pa so prostor ob odru popestrile še manjše krogle s projekcijami. Na srečo sem si sama nastop ogledala z razdalje slabih dvajsetih metrov. Pričakovati bi bilo, da bo koncert teh sicer bolj umirjenih Britancev precej pasiven, kar se je izkazalo za nasprotno. Frontman skupine, Chris Martin, je nihal med klavirjem in kitaro, obenem pa pel s presenetljivo močnim glasom, čeprav naj bi na prejšnjih koncertih to prepuščal občinstvu. Na koncu je z njega (in zagotovo tudi z ostalih članov) kar teklo, koncert pa je bil vseeno izpeljan brez napak. Kar naenkrat so se vsi štirje člani znašli na drugem delu dvorane – sredi tribune, kjer so odigrali komad Scientist. Po dveh urah in pol, torej proti koncu, je ob pesmi Lovers in Japan s stropa priplesalo nekaj pisanih papirnatih metuljev, kasneje pa se jih je vsulo na tisoče, vedno več in več, in bilo je tako nezemeljsko… Sicer so najbolj vžgale Fix You, Viva la Vida in pa zaključna Yellow. Tudi predskupina, Albert Hammond Jr., je precej ogrela dvorano.
Prebrala sem, da Madonna dan prej dunajskega občinstva sploh ni uspela navdušiti, in da jim pokazala celo sredinski prst. Na srečo pri Coldplayih kaj takega ni možno, ker so z iskrenim in živim nastopom zmožni navdušiti vsakega, ki jim prisluhne, četudi ni njihov fan. Jaz pa sem in ostajam, prav tako pa sem srečna, da sem bila del tega izvrstnega koncerta. In mislim, da je čas, da si kupim tudi originalno ploščo, ker si to zaslužijo.
